Znaki in potek bolezni

Invazivna meningokokna bolezen se lahko kaže kot bakteriemija, sepsa ali kot meningitis. Znaki bolezni se pojavijo nenadoma in se hitro poslabšujejo. Pri bakteriemiji gre za okužbo krvi z meningokoki,  ki se kaže z nenadno, pogosto visoko vročino, mrzlico, slabim počutjem, glavobolom in slabostjo oz. bruhanjem.

Težka oblika meningokokne bakteriemije je sepsa, pri kateri se telo odzove na okužbo s sistemskim vnetjem. Gre za življenjsko ogrožajoče stanje, ki ob nezdravljenju vodi v odpoved organov in lahko povzroči zelo hitro smrt – včasih že v nekaj urah. Kaže se kot nenadna visoka vročina, mrzlica, bolečine v mišicah in sklepih, pospešen srčni utrip in hitro dihanje, z motnjami zavesti in značilnim izpuščajem – podplutbe v obliki drobnih vijoličnih pikic na koži (petehije), ki ne zbledijo ob pritisku.

Najpogostejša oblika invazivnih meningokoknih okužb je meningokokni meningitis, ki se pojavi, ko meningokok prodre v možganske ovojnice in tam povzroči gnojno vnetje. Značilni znaki te oblike bolezni so visoka vročina, mrzlica, slabo počutje, glavobol, bruhanje, izpuščaji v obliki pikčastih podplutb ter otrdel vrat. Stanje se lahko zelo hitro poslabša – včasih je bolnik že po nekaj urah nezavesten.

Pri vsakem sumu na invazivno meningokokno okužbo sta ključna hitro ukrepanje in takojšnje zdravljenje z antibiotiki.

Način prenosa

Invazivne meningokokne okužbe povzroča meningokok (Neisseria meningitidis). Glavni vir okužbe je običajno zdrav nosilec, ki sam ne zboli, a ima bakterijo prisotno v sluznici nosu in žrela. Takšnih nosilcev je kar 5 do 10 % prebivalcev – med otroki do 5. leta starosti jih je okoli 2 %, med mladostniki, starimi od 15 do 19 let, pa kar četrtina.

Okužba se prenaša kapljično – z drobnimi kapljicami, ki vsebujejo bakterijo in se izločajo iz ust in nosu ob kihanju ali kašljanju ter lahko prepotujejo razdaljo do enega metra. Zato so za prenos okužbe najbolj tvegani zelo tesni in dolgotrajni stiki z bolnikom.

Večje tveganje za okužbo imajo osebe, ki so si z okuženim denimo delile jedilni pribor, posode, kozarce, so se z bolnikom poljubljale (ne prijateljsko, ampak s stikom ustnih sluznic), zdravstveno osebje, ki je prišlo v tesnejši kontakt z bolnikom (oživljanje, umetno dihanje, intubacija brez ustrezne osebne varovalne opreme …), sošolci v šoli in vrtcu, vojaški kolektivi in otroci ter mladostniki v internatih, zlasti če spijo v istem prostoru.

Sicer se dovzetnost za bolezen z večanjem starosti zmanjšuje. Posebej dovzetne pa so osebe z oslabljenim imunskim sistemom – na primer posamezniki brez vranice ali z drugimi oblikami imunske pomanjkljivosti.

Poznamo več različnih skupin bakterije Neisseria meningitidis, od katerih skupine A, B in C povzročijo vsaj 90 % primerov bolezni. Epidemično se širijo zlasti meningokoki skupine A, pa tudi C, Y in W135.

Doba inkubacije

Med okužbo in začetkom bolezni mine od 2 do 10 dni, običajno 3 do 4 dni. V tem času prodrejo meningokoki v kri in krožijo po telesu.

Zdravljenje

Obolenje je resno in zahteva hitro prepoznavo in ustrezno antibiotično zdravljenje. V večini primerov je potrebno bolnišnično zdravljenje. Kljub antibiotičnemu zdravljenju je smrtnost pri meningokoknemu meningitisu visoka, umre od 8 do 15 % obolelih.

Okrevanje po invazivni meningokokni bolezni je lahko dolgotrajno. Pri približno 10 do 20 % prebolelih ostanejo trajne posledice, kot so nevrološke okvare, izguba sluha, učne motnje ali odpoved ledvic. Možni so tudi drugi zapleti, zlasti po težki obliki sepse. Vse osebe, ki so bile v tesnem stiku z bolnikom, morajo zaradi preprečevanja širjenja okužbe prejeti antibiotik

Preprečevanje

Proti določenim skupinam meningokoka se lahko zaščitimo s cepljenjem. Na voljo sta dve cepivi: eno ščiti proti skupini B, drugo pa proti skupinam A, C, W135 in Y. Cepljenje z obema cepivoma je priporočljivo za vse osebe s pomanjkanjem komplementa (tudi zaradi jemanja zdravil), za osebe z anatomsko ali funkcionalno asplenijo oziroma z okvarjenim delovanjem vranice ter za bolnike po presaditvi krvotvornih matičnih celic. V teh primerih cepljenje priporoči zdravnik, stroške pa krije obvezno zdravstveno zavarovanje.

Cepljenje se priporoča tudi vsem, ki potujejo na območja z večjo pojavnostjo invazivnih meningokoknih okužb (Benin, Burkina Faso, Burundi, Čad, DR Kongo, Eritreja, Etiopija, Gambija, Gana, Gvineja, Gvinea Bissau, Južni Sudan, Sudan, Kamerun, Kenija, Mali, Mavretanija, Niger, Nigerija, Ruanda, Senegal, Slonokoščena obala, Srednjeafriška republika, Tanzanija, Togo, Uganda), zlasti če so pri tem v stikih z domačini ali množico ljudi. V teh primerih je cepljenje samoplačniško.

Cepljenje proti meningokokom je obvezno za romarje v Meko v času hadža. Savdska Arabija namreč ob vstopu v državo zahteva potrdilo o cepljenju proti meningokokom skupin A, C, W135 in Y.

Cepljenje je prav tako obvezno za vse, ki so pri svojem delu izpostavljeni nevarnosti okužbe ali jo lahko prenesejo na druge osebe, kar določa izjava o varnosti z oceno tveganja delovnega mesta. Sem sodijo na primer vojaki, zaposleni v laboratorijih ter osebe, ki zaradi dela potujejo na endemična območja. V takšnih primerih cepljenje krije delodajalec.

Cepljenje se opravi tudi pri nekaterih tesnih stikih z bolnikom kot ukrep za preprečevanje širjenja bolezni. Takšno cepljenje odredi Nacionalni inštitut za javno zdravje, stroške pa krije obvezno zdravstveno zavarovanje. 

Število odmerkov, ki jih je treba prejeti, je odvisno od starosti ob cepljenju in vrste cepiva. Podrobne podatke o tem si lahko ogledate s klikom na navodila za uporabo posameznega cepiva v preglednici pri nas dostopnih cepiv proti meningokoknim okužbam.

Epidemiološka slika

Invazivne meningokokne okužbe se pojavlja sporadično ali epidemično. V EU je vsako leto več kot 1500 primerov invazivne meningokokne bolezni, približno 50 jih umre. V Sloveniji v zadnjih letih zboli do 10 ljudi letno.

V Evropi in Severni Ameriki se bolezen pogosteje pojavlja pozimi in spomladi, medtem ko v podsaharski Afriki najvišjo pojavnost beležijo v sušnih obdobjih. Največje breme bolezni je v t. i. »afriškem meningokoknem pasu«, ki se razteza od Senegala do Etiopije – na tem območju se redno pojavljajo izbruhi meningokokne bolezni.