Način prenosa

Ločimo dve obliki stekline, in sicer gozdno (silvatično), ki jo prenašajo divje živali (lisice, rakuni, srne, kune, divje svinje in netopirji), ter mestno (urbano), ki jo prenašajo domače živali (psi, mačke, govedo, konji, ovce, zajci, svinje). 

Človek se lahko okuži:

• z ugrizom okužene ali stekle živali, 
• pri stiku poškodovane kože ali sluznice s slino okužene ali stekle živali (lizanje)
• prek opraskanine
• z aerosolom prek sluznice dihal v jamah/votlinah, naseljenih z netopirji, ali v laboratoriju

Možen je tudi prenos stekline s človeka na človeka, in sicer:

• pri transplantaciji organov
• prek placente
• pri izvajanju zdravstvene pomoči
• zaradi človeškega ugriza

Se pa s steklino ne moremo okužiti zaradi stika s krvjo, urinom ali blatom stekle živali. 

Doba inkubacije, simptomi in potek bolezni 

Pri ljudeh bolezen poteka v več obdobjih:

1. obdobje – inkubacija (čas od okužbe do znakov bolezni): lahko traja zgolj nekaj dni ali pa tudi do več let, v povprečju pa nekaj tednov ali mesecev. Odvisna je predvsem od mesta ugriza oziroma vstopa virusa v organizem. V tem času bolniki nimajo težav.

2. obdobje – začetni znaki bolezni: začne se, ko virus potuje proti hrbtenjači in osrednjemu živčevju, znaki trajajo od 2 do 10 dni, bolniki imajo neznačilne simptome:

• vročina, 
• glavobol, 
• slabost, bruhanje, 
• utrujenost, 
• bolečine ali nenormalni občutki na mestu ugriza, kot so ščegetanje, zbadanje, mravljinčenje, otrplost, 
• vedenjske motnje, nemir, razdražljivost, preplašenost, depresija, neješčnost, nespečnost, strah, agresivnost.

3. obdobje – prizadetost živčevja: traja od 2 do 7 dni in lahko poteka kot:

• furiozna oblika, za katero so značilni: pretirana vzdražljivost, krči, hidrofobija oziroma strah pred vodo zaradi krčev v mišicah požiralnika (sprva pri pitju tekočine in pozneje pri poskusu požiranja), strah, zmedenost, delirij, halucinacije, hitro dihanje, pretirano slinjenje. Bolnik umre v komi teden dni po pojavu simptomov zaradi splošne ohromitve in srčno-žilne odpovedi.
• paralitična oblika, za katero so značilni: ohlapne ohromitve mišic, visoka vročina, zaprtje in zastoj urina, redko hidrofobija. Traja lahko mesec dni, smrt nastopi zaradi ohromitve mišic jezika, žrela, grla in dihalnih mišic.

Zdravljenje in preprečevanje

Za okužbo so dovzetni vsi, se pa s preventivnim cepljenjem po treh odmerkih vzpostavi ustrezna raven zaščite, vendar je pri tistih, ki so ponavljajoče izpostavljeni okužbi, priporočljivo vsako leto testirati imunost in se, če je treba, cepiti s poživitvenimi odmerki.

Zdravila za steklino ni in bolezen se tako rekoč vedno konča s smrtjo. Prav zato so prizadevanja usmerjena v preventivo in preprečevanje širjenja okužb (izogibanje stikov z divjimi in potepuškimi živalmi, pozorni smo, da se domače živali ne gibajo nenadzorovano, pse na javni mestih imamo na vrvici, ne dotikamo se ostankov vab …).

Pomemben ukrep je tudi preventivno cepljenje. To je:

• obvezno za dijake in študente, ki se pri praktičnem pouku lahko okužijo z virusom stekline (krije zdravstveno zavarovanje);
• na podlagi izjave o varnosti z oceno tveganja delovnega mesta se cepljenje opravi tudi pri zaposlenih, ki so pri svojem delu lahko izpostavljeni ugrizu živali (denimo lovci, gozdni delavci, veterinarji, vojaki…), in pri zaposlenih, ki so pri delu v laboratoriju ali pri prepariranju mrtvih živali lahko izpostavljeni virusu stekline (plača delodajalec);
• priporočljivo za potnike, ki potujejo na območja visokega in srednjega tveganja in bodo imeli na potovanju verjetne stike z domačimi ali divjimi živalmi ter bodo imeli zaradi načina potovanja manjše možnosti za hitro poekspozicijsko zaščito. Države z visokim in srednjim tveganjem za steklino so države vzhodne Evrope in Balkana, Azije, Afrike ter srednje in južne Amerike (samoplačniško). 

Cepljenje se izvede s tremi odmerki cepiva, in sicer po shemi 0, 7, 21 ali 28 dni.

Ob morebitnem ugrizu živali ali ob izpostavljenosti steklini je cepljenje obvezno in zelo učinkovito. Pojav bolezni je mogoče preprečiti, če so pravočasno izvedeni vsi preventivni ukrepi:

• ustrezna oskrba rane: pustimo, da kri nekaj časa teče, nato s čistim robcem ali sterilno gazo obrišemo slino proč od rane, nikakor ne prek nje. Rano temeljito speremo z milom pod čisto tekočo vodo in jo povijemo s sterilnim povojem. Takoj obiščemo zdravnika, da bo rano dokončno oskrbel, ter nas, če oceni, da je to potrebno, napotil v antirabično ambulanto pristojne območne enote NIJZ:
• zaščita v antirabični ambulanti, kjer izvajajo cepljenje po izpostavitvi okužbi (poekspozicijsko cepljenje).

Cepljenje se izvede s petimi odmerki cepiva, in sicer po shemi 0, 3, 7, 14 in 28 dni.  Če zdravnik specialist v antirabični ambulanti tako presodi, prejmejo poškodovani ljudje hkrati s prvim odmerkom cepiva tudi humani imunoglobulin proti steklini (HRIG), ki ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Če je bila rana ustrezno oskrbljena, oseba ni imunsko oslabljena in je prejela HRIG, se cepljenje lahko izvede po skrajšani shemi s štirimi odmerki: 0, 3, 7 in 14 dni. Če so se že pojavili znaki stekline, cepljenje ni več smiselno, saj je neučinkovito.

Epidemiološka slika

V Sloveniji je bila z uvedbo obveznega cepljenja psov in drugih veterinarskih ukrepov urbana steklina, ki se širi predvsem med domačimi živalmi (zlasti psi in mačkami) ter lahko preide tudi na ljudi,  izkoreninjena kmalu po drugi svetovni vojni.

Leta 2016 je bila Slovenija zahvaljujoč nenehnemu in doslednemu izvajanju vseh potrebnih ukrepov razglašena za državo brez stekline. Kljub temu nevarnost vnosa virusa v državo ostaja zaradi migracij živali in ljudi. Kljub dolgoletnemu zatiranju in možnosti uporabe cepiva je bolezen, razen v nekaj državah, še vedno zelo razširjena po vsem svetu. Veliko tveganje za okužbo je predvsem v Aziji, Afriki, južni Ameriki, vzhodni Evropi in na Balkanu. Zaradi stekline po svetu na leto umre približno 55.000 ljudi, od tega je skoraj polovica otrok.