Način prenosa

Tetanus povzroča ga nevrotoksin oziroma strup bakterije Clostridium tetani, katere spore so zaradi živalskih iztrebkov lahko prisotne tudi v zemlji. Okužba se praviloma zgodi prek (globlje vbodne) rane, v katero zaidejo spore (denimo stopimo na žebelj, se porežemo…), lahko pa se okužimo tudi prek ureznin, žuljev, opeklin ali celo komaj opaznih ranic.

Vzrok okužbe je lahko tudi uporaba materialov, ki niso sterilni, denimo pri »piercingu« ali vbrizgavanju drog. Tetanus se s človeka na človeka ne prenaša. Zboli lahko vsakdo, imunosti pa ne razvijemo po tem, ko bolezen prebolimo.

Doba inkubacije

Simptomi se običajno pojavijo med 3 in 21 dnevi (v povprečju po 8 dneh) po tem, ko je oseba izpostavljena bakteriji Clostridium tetani.

Simptomi in potek bolezni

V polovici primerov se najprej pojavijo otrdelost in krči v žvekalnih mišicah, nato sledijo otrdelost vratu, težave pri požiranju, krč glasilk in mišic sapnika, generalizirani krči po celem telesu, močno okrepljeni refleksi, potenje in povišana telesna temperatura. Zaradi togosti obraznih mišic je bolnik videti, kot bi se smejal, in ima visoko dvignjene obrvi. Togost in krči postopoma zajamejo vse telo, ki se zato močno usloči (opistotonus). Pri hudih oblikah bolnik ne more odvajati urina in blata ter ima težave z govorom. Dihanje je lahko oteženo, kar lahko povzroči pomanjkanje kisika ali celo zadušitev. Pri tetanusu zaznavni del živčevja in zavest nista prizadeta, zato je bolnik pri hudih krčih ves čas pri polni zavesti.

Med najnevarnejšimi zapleti so zadušitev zaradi krčev dihalnih mišic, motnje srčnega ritma, aspiracijska pljučnica ter poškodbe, vključno z zlomi kosti, zaradi močnih krčev. Brez zdravljenja je bolezen lahko smrtna –  umre do 25 odstotkov okuženih, na manj razvitih območjih celo do 60 odstotkov, pri novorojenčkih pa okužba skoraj vedno povzroči smrt. 

Zdravljenje

Tetanus v vsakem primeru predstavlja nujno stanje, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici, kjer lahko izvajajo nenehen nadzor nad bolnikom. Pomembno je hitro ukrepanje, še posebej, če proti tetanusu niste bili cepljeni ali je minilo že več kot deset let, odkar ste prejeli zadnji (obnovitveni) odmerek cepiva. Ob poškodbi, ki bi lahko predstavljala tveganje za okužbo s tetanusom, je priporočljivo čim prej poiskati zdravniško pomoč. Postopek zaščite je odvisen od tega, ali ste že bili cepljeni proti tetanusu, koliko odmerkov ste že prejeli in kdaj ste prejeli zadnjega. 

Glede na cepilni status se zaščita pred tetanusom zagotovi z ustreznim številom odmerkov cepiva, po potrebi pa tudi z dodatkom humanega protitetanusnega imunoglobulina, ki nevtralizira toksin bakterije Clostridium tetani. Humani imunoglobulin prejmejo samo tisti, ki imajo večjo rano in so prejeli manj kot tri odmerke cepiva proti tetanusu oziroma je njihov cepilni status neznan.

Če se je okužba s tetanusom že razvila, sledi naporno zdravljenje, ki je v približno četrtini primerov neuspešno, saj toliko vseh okuženih umre. Zato sta tako osnovno cepljenje kot tudi redno prejemanje obnovitvenih odmerkov proti tetanusu izjemnega pomena za dolgotrajno zaščito pred boleznijo.

Zaščita in cepljenje

Cepljenje otrok in odraslih proti tetanusu nudi dobro zaščito, je pa treba cepljenje ponavljati. Osnovno cepljenje proti tetanusu se opravi s šestvalentnim cepivom (proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbi s hemofilusom influence tipa b, otroški paralizi in hepatitisu B), ko so otroci stari 3 mesece, 5 mesecev in med 11. – 18. mesecem starosti.

Poživitveni odmerek (s kombiniranim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju) prejmejo otroci v drugem razredu osnovne šole in v srednji šoli oziroma v starosti 16 do 18 let. Nadalje se priporoča en poživitveni odmerek na vsakih 10 let oziroma ob poškodbi.

Prav tako se cepljenje proti tetanusu priporoča za odrasle, ki:

• sploh še niso bili cepljeni proti tetanusu ali
• so bili cepljeni nepopolno ali
• o cepljenju nimajo ustrezne dokumentacije ali
• so popolno cepljenje oziroma zadnji obnovitveni odmerek prejeli pred več kot desetimi leti.

Obnovitveno cepljenje je še zlasti priporočljivo za popotnike, pri katerih obstaja tveganje za poškodbe, denimo pri alpinizmu ali trekingu.

Cepljenje proti tetanusu pa je obvezno za tiste, ki so pri delu lahko izpostavljeni bakteriji tetanusa, denimo kmetje, vrtnarji, terenski delavci, komunalni delavci in vojaki, kar določa izjava o varnosti z oceno tveganja njihovega delovnega mesta. Plačnik cepljenja v tem primeru je delodajalec. 

Cepljenje proti tetanusu je varno in izjemno učinkovito, saj telesu pomaga ustvariti lastno zaščito, torej protitelesa. Vsa cepiva proti tetanusu vsebujejo tetanusni toksoid, to je deaktiviran toksin, zato cepivo proti tetanusu ne more povzročiti bolezni.

Kdo se ne sme cepiti?

Proti tetanusu se ne smejo cepiti tisti, ki so:

• kdaj imeli hudo alergično reakcijo na sestavine cepiva ali zanje vemo, da so alergični na katero od sestavin cepiva;
• po predhodnem odmerku istega cepiva imeli resen neželen učinek;

Previdnost je potrebna, če je oseba v šestih tednih po predhodnem odmerku cepiva, ki vsebuje tetanusni toksoid, imela Guillain-Barréjev sindrom ali izrazito otekanje in bolečino na mestu cepljenja. Cepljenje proti tetanusu je treba do ozdravitve odložiti pri tistih, ki imajo hujšo okužbo z zvišano telesno temperaturo nad 38 stopinj Celzija.

Epidemiološka slika

V Sloveniji smo proti tetanusu začeli cepiti leta 1951, s čimer se je obolevnost hitro zmanjšala. Danes gre za izjemno redko bolezen, ki se običajno pojavi le še pri starejših osebah, ki niso bile ustrezno cepljene ali poživitveno cepljene.