Način prenosa
Bolezen prenaša okužena oseba, ki povzročitelje – bakterijo Salmonello Typhi – izloča z blatom in urinom, zato se bolezen lahko širi na druge ljudi, in sicer:
- s pitjem onesnažene vode;
- z uživanjem onesnažene hrane;
- prek onesnaženih rok.
Bakterije tako vstopijo v želodec in črevo, kar lahko povzroči vnetje črevesne stene. Preko vnete črevesne stene pa povzročitelji bolezni pridejo v kri.
Doba inkubacije
Zboli lahko vsak, okužba pa je zlasti nevarna za majhne otroke, starejše in osebe z oslabljeno imunostjo. Od okužbe do prvih znakov bolezni mine od 7 do 21 dni (povprečno 14). Okužba lahko poteka brez zdravstvenih težav (klicenosci), neznačilno za tifus ali zelo burno.
Simptomi in potek bolezni
Pri značilnem poteku tifusa se bolezen začne počasi, in sicer z glavobolom, utrujenostjo, bolečinami v mišicah in vročino, ki postopno narašča. Bolnik ima zaprtje in suh, dražeč kašelj. V drugem tednu bolezni se težave stopnjujejo, lahko se jim pridruži slabost, vročina je ves čas visoka, koža je suha, pri 20 do 50 odstotkih bolnikov se pojavi nežen izpuščaj po koži, ki v nekaj urah ali dneh zbledi, največkrat na sprednji strani prsnega koša in trebuhu. V tretjem tednu so prizadete tudi čutne zaznave, bolnik je apatičen, zaspan ali pa nemiren, deliranten. Pojavi se driska. Trebuh je napet, povečana je vranica, včasih tudi jetra in bezgavke. V četrtem tednu začne vročina počasi padati, počutje pa se zelo počasi izboljšuje.
Med boleznijo so možni različni zapleti, kot so meningitis, vnetje srčne mišice, okvara jeter, visoka temperatura, zavora delovanja kostnega mozga. Pri 8 do 12 odstotkih bolnikov se bolezen ponovi; do 3 odstotki bolnikov ostanejo kronični klicenosci. Smrtnost je od 1 do 3 odstotke.
Zdravljenje
Bolezen zdravimo z antibiotiki.
Preprečevanje
Bolezen preprečujemo z dosledno higieno in s cepljenjem. Okužbo preprečujemo z upoštevanjem osnovnih higienskih načel. Poleg splošnih priporočil za varstvo pred nalezljivimi črevesnimi boleznimi pa v krajih s slabimi higienskimi razmerami ne uživamo na ulici pripravljene hrane oziroma upoštevamo pravilo: »Skuhaj, olupi ali NE jej!«
Cepljenje
Dodaten ukrep proti okužbi je tudi cepljenje proti trebušnemu tifusu, ki je priporočljivo za posebno ogrožene skupine, kot so svojci klicenosca in komunalni delavci, ter za potnike:
- ki potujejo na območja večjega tveganja (Indija, Pakistan, Afganistan, Bangladeš, Nepal, Butan, Šrilanko, države Jugovzhodne Azije, Haiti, države Podsaharske Afrike z izjemo Južne Afrike, Lesota in Esvatinija) ter
- ljudi, ki potujejo na območja srednje visokega tveganja in bodo imeli tesnejše stike z lokalnim prebivalstvom ter bodo zaradi načina potovanja bolj izpostavljeni okužbi (države Bližnjega vzhoda in osrednje Azije s Kitajsko in Mongolijo, države Severne Afrike, Južna Afrika, Lesoto in Esvatini, države Srednje Amerike, vključno s karibskimi otoki, vsi pacifiški otoki ter vse države Južne Amerike, razen Argentine, Čila in Urugvaja).
Učinkovitost cepiv proti trebušnemu tifusu je sicer razmeroma nizka in z leti hitro upada, a je uporaba cepiva varna in zaradi naraščanja odpornosti bakterij na antibiotike tudi smiselna. Gre za mrtvo cepivo, ki je primerno za starejše od dveh let. Potnik mora prejeti en odmerek cepiva vsaj 14 dni pred odhodom, obnovitveni odmerek pa je potreben ob vnovični izpostavljenosti, če so od zadnjega cepljenja minila več kot tri leta.