Čeprav stekline, izjemno nevarne virusne bolezni, ki se z živali prenaša na človeka, v Sloveniji ni, pa je kljub desetletjem zatiranja in kljub možnosti uporabe cepiva – razen v nekaj državah – v svetu še vedno zelo razširjena. Zaradi velikega tveganja za okužbo je pred potovanjem zlasti v Azijo, Afriko, Južno Ameriko in vzhodno Evropo priporočljivo cepljenje. Za steklino zdravila namreč ni in bolezen se – če se znaki že pojavijo – domala vedno konča s smrtjo.

Kaj je steklina?

Steklina je ena najstarejših poznanih zoonoz – bolezni, ki se prenašajo z živali na ljudi in obratno. Povzročajo jo virusi rodu Lyssavirus. Ločimo dve obliki stekline, in sicer gozdno (silvatično), ki jo prenašajo divje živali (lisice, rakuni, srne, kune, divje svinje in netopirji), ter mestno (urbano), ki jo prenašajo domače živali (psi, mačke, govedo, konji, ovce, zajci, svinje). Virus ostane na mestu poškodbe od nekaj dni do nekaj tednov, nato vstopi v živce in po njih potuje do osrednjega živčevja, kjer povzroči poškodbo živčnih celic. Zatem se razširi ter naseli v slinavkah ter v različnih drugih organih.

Človek se lahko okuži:

• z ugrizom okužene ali stekle živali, 
• pri stiku poškodovane kože ali sluznice s slino okužene ali stekle živali (lizanje),
• prek opraskanine,
• z aerosolom prek sluznice dihal v jamah/votlinah, naseljenih z netopirji, ali v laboratoriju.

Možen je tudi prenos stekline s človeka na človeka, in sicer:

• pri transplantaciji organov,
• prek placente,
• pri izvajanju zdravstvene pomoči,
• zaradi človeškega ugriza.

Se pa s steklino ne moremo okužiti zaradi stika s krvjo, urinom ali blatom stekle živali. 

Kakšni so simptomi in kako bolezen poteka?

Bolezen pri človeku poteka v več obdobjih:

1. obdobje – inkubacija (čas od okužbe do znakov bolezni): lahko je kratka (zgolj nekaj dni) ali pa ekstremno dolga (tudi do več let), povprečno pa traja nekaj tednov ali mesecev. Odvisna je predvsem od mesta ugriza oziroma vstopa virusa v organizem. V času inkubacije bolniki nimajo težav.

2. obdobje – začetni znaki bolezni: začne se, ko virus potuje proti hrbtenjači in osrednjemu živčevju, znaki trajajo od 2 do 10 dni, simptomi so:

• vročina, 
• glavobol, 
• slabost, bruhanje, 
• utrujenost, 
• bolečine ali nenormalni občutki na mestu ugriza, kot so ščegetanje, zbadanje, mravljinčenje, otrplost, 
• vedenjske motnje, nemir, razdražljivost, preplašenost, depresija, neješčnost, nespečnost, strah, agresivnost.

3. obdobje – prizadetost živčevja: traja od 2 do 7 dni in lahko poteka kot:

• furiozna oblika, za katero so značilni: pretirana vzdražljivost, krči, hidrofobija oziroma strah pred vodo zaradi krčev v mišicah požiralnika (sprva pri pitju tekočine in pozneje pri poskusu požiranja), strah, zmedenost, delirij, halucinacije, hitro dihanje, pretirano slinjenje.

Bolnik umre v komi teden dni po pojavu simptomov zaradi splošne ohromitve in srčno-žilne odpovedi.

• paralitična oblika, za katero so značilni: ohlapne ohromitve mišic, visoka vročina, zaprtje in zastoj urina, redko hidrofobija.

Traja lahko mesec dni, smrt nastopi zaradi ohromitve mišic jezika, žrela, grla in dihalnih mišic.

Kako zdravimo steklino?

Zdravila za steklino ni. Bolezen se tako rekoč vedno konča s smrtjo. V vsej zgodovini spremljanja je opisanih samo nekaj primerov preživetja bolnikov po dolgotrajni intenzivni negi, so pa vsem ostali zelo hudi znaki prizadetosti živčevja in večina jih je v nekaj mesecih po delni ozdravitvi umrla. Prav zato so prizadevanja usmerjena v preprečevanje okužb. 

Preprečevanje stekline

Ker zdravila proti steklini ni, sta nujna preventiva in preprečevanje širjenja okužb, tudi s cepljenjem.

A) Ukrepi za zmanjšanje možnosti stika med ljudmi in prenašalci stekline:

• izogibamo se stikov z divjimi in potepuškimi živalmi (npr. božanje, dotikanje),
• domače živali naj se ne gibajo nenadzorovano,
• psi na javnih mestih naj bodo na vrvici,
• ne dotikamo se ostankov vab za lisice, če jih najdemo v naravi; o tem poučimo tudi otroke,
• če vabo najdemo na svojem dvorišču ali vrtu, jo primemo z vrečko in odvržemo v najbližji grm ali odnesemo na najbližjo veterinarsko postajo (oralnih vab sicer pri nas ne polagajo več),
• trupel živali se ne dotikamo, pač pa obvestimo veterinarsko organizacijo,
• otroke poučimo o nevarnosti stekline, privzgojimo jim pravilen in varen odnos do živali.

B) Preventivno cepljenje je:

• obvezno za dijake in študente, ki se pri praktičnem pouku lahko okužijo z virusom stekline (krije zdravstveno zavarovanje),
• na podlagi izjave o varnosti z oceno tveganja delovnega mesta se cepljenje opravi tudi pri zaposlenih, ki so pri svojem delu lahko izpostavljeni ugrizu živali (denimo lovci, gozdni delavci, veterinarji, vojaki…), in pri zaposlenih, ki so pri delu v laboratoriju ali pri prepariranju mrtvih živali lahko izpostavljeni virusu stekline (plača delodajalec),
• priporočljivo za potnike, ki potujejo na območja visokega in srednjega tveganja in bodo imeli na potovanju verjetne stike z domačimi ali divjimi živalmi ter bodo imeli zaradi načina potovanja manjše možnosti za hitro poekspozicijsko zaščito. Države z visokim in srednjim tveganjem za steklino so države vzhodne Evrope in Balkana, Azije, Afrike ter srednje in južne Amerike (samoplačniško). 

Cepljenje se izvede z vsaj dvema odmerkoma cepiva, in sicer po shemi 0, 7 dni.

Kaj je treba storiti, kadar nas poškoduje žival?

Ko se to zgodi in obstaja možnost izpostavljenosti steklini, je pojav bolezni mogoče preprečiti, če so pravočasno izvedeni vsi preventivni ukrepi (v tem primeru je cepivo proti steklini zelo učinkovito):

• ustrezna oskrba rane: pustimo, da kri nekaj časa teče, nato s čistim robcem ali sterilno gazo obrišemo slino proč od rane, nikakor ne prek nje. Rano temeljito speremo z milom pod čisto tekočo vodo in jo povijemo s sterilnim povojem. Takoj obiščemo zdravnika, da bo rano dokončno oskrbel, ter nas – če bo tako ocenil – napotil v antirabično ambulanto,
• zaščita v antirabični ambulanti, kjer izvajajo cepljenje po izpostavitvi okužbi (poekspozicijsko cepljenje).

Cepljenje po izpostavitvi okužbi s steklino je obvezno za ljudi vseh starosti:

• če jih je ugriznila ali kako drugače ranila stekla divja ali domača žival (potrjena izpostavitev virusu stekline);
• če jih je poškodovala žival, ki je bila sumljiva na steklino in je ni mogoče imeti pod veterinarskim nadzorom (poškodba se je zgodila v endemski državi, žival, ki je povzročila poškodbo, je nelegalno uvožena iz endemske države ali je bila nedavno v endemski državi);
• če jih je ugriznil pes ali mačka, sumljiva na steklino, ki v desetih dneh po ugrizu pokaže znake stekline, pogine, je ubita ali se izgubi; 
• če jih je poškodovala druga žival, sumljiva na steklino, ki v dvajsetih dneh po ugrizu pokaže znake stekline, pogine, je ubita ali se izgubi;
• če so bili v negotovem stiku z netopirji ali v neposrednem stiku z netopirjevo slino ali živčnim tkivom;
• če so bili v stiku z vsebino (tekočino) vabe za cepljenje lisic proti steklini;
• v primeru drugih razlogov po presoji zdravnika v antirabični ambulanti.

Cepljenje se izvede s štirimi odmerki cepiva, in sicer po shemi 0, 3, 7, 14 – 28 dni.

Če zdravnik specialist v antirabični ambulanti tako presodi, prejmejo poškodovani ljudje hkrati s prvim odmerkom cepiva tudi humani imunoglobulin proti steklini.

Oseba, ki je bila kadarkoli predhodno že preekspozicijsko ali poekspozicijsko cepljena proti steklini, potrebuje po ugrizu oz. stiku z virusom cepljenje z dvema odmerkoma cepiva po shemi 0,3 dni in ne potrebuje aplikacije imunoglobulinov.

Če so se že pojavili znaki stekline, cepljenje ni več smiselno, ker je neučinkovito.

Antirabične ambulante najdete na območnih enotah Nacionalnega inštituta za javno zdravje po vsej državi. 

Kdo se ne sme cepiti?

Preventivno cepljenje: 

• ne smejo se cepiti tisti, ki so alergični na katerokoli sestavino cepiva oziroma so po prejšnjem odmerku cepiva proti steklini imeli alergijsko reakcijo;
• odložiti je treba cepljenje do ozdravitve pri tistih, ki imajo hujšo okužbo z zvišano telesno temperaturo.

Cepljenje pa je nujno po izpostavitvi steklini oz. po ugrizu živali, ki bi lahko imela steklino.

Kaj lahko pričakujemo po cepljenju?

Najpogostejši neželeni učinki so:

• bolečina in reakcije na mestu vboda
• vročina, slabo počutje in utrujenost
• zatekanje bezgavk
• bolečine v mišicah in sklepih
• reakcije na koži (srbečica, izpuščaj)
• glavobol, vrtoglavica, zaspanost
• bolečine v trebuhu in slabost
• simptomi, podobni gripi
• drgetanje