Rumena mrzlica je nalezljiva virusna bolezen, ki se endemično pojavlja v deželah centralne Afrike ter amazonskem delu Južne Amerike. Rezervoar virusa so opice in nekatere druge živali pragozda, na človeka pa ga prenašajo okuženi komarji vrste Aedes in Haemagogus. Proti bolezni ni zdravila, obstaja pa učinkovito in cenovno dostopno cepivo, ki nudi zaščito za vse življenje. Četudi glavnina okuženih rumeno mrzlico preboli z blažjimi simptomi, pa pri do 20 odstotkih bolezen poteka v hudi obliki in lahko povzroči smrt (umre med 2 % – 12 % okuženih).
Način prenosa
Povzročitelj je virus rumene mrzlice (iz skupine t. i. flavivirusov), ki ga prenašajo okuženi komarji.
Doba inkubacije
Čas od okužbe do pojava bolezni je od 3 do 6 dni, lahko pa tudi daljši (do 13 dni). Virus se nahaja v krvi bolnika tik pred pojavom vročine in še od 3 do 5 dni po začetku bolezni.
Dovzetnost za okužbo
Z rumeno mrzlico se lahko okužijo vsi, ki niso bili cepljeni ali bolezni niso preboleli. Za cepljene in prebolevnike je imunost trajna.
Simptomi in potek bolezni
Bolezen lahko poteka:
- povsem brez bolezenskih znakov,
- če gre za lažjo obliko, so simptomi podobni gripi,
- pri 10 do 20 odstotkih obolelih pa bolezen poteka v hudi obliki in lahko povzroči smrt.
Rumena mrzlica se začne nenadno – z visoko temperaturo, glavobolom, bolečinami v mišicah in izgubo apetita. Če v večini primerov simptomi izginejo po treh oziroma štirih dneh, pa se pri 10 do 20 odstotkih okuženih praviloma v 24 urah po koncu blage faze začnejo pojavljati slabost, bruhanje, zlatenica (porumenelost kože in oči; od tod ime bolezni), temen urin, bolečine v trebuhu ter krvavitve iz ust, nosu, oči in želodca. Pojavijo se lahko tudi hujše okvare ter celo odpoved ledvic in jeter, bolezen pa, sicer redko, lahko prizadene tudi srce in osrednje živčevje, kar terja dolgo okrevanje. Polovica bolnikov s hudim potekom bolezni v sedmih do desetih dneh umre.
Zdravljenje in preprečevanje
Zdravila za rumeno mrzlico ni, mogoče je zgolj lajšati simptome. Bolniki naj predvsem počivajo, pijejo veliko tekočine ter, če je treba, bolečine lajšajo s paracetomolom. Zaradi učinkov na strjevanje krvi zdravniki odsvetujejo zdravila z acetilsalicilno kislino (na primer aspirin).
Najučinkovitejša oblika zaščite proti rumeni mrzlici je cepljenje.
To je obvezno:
- v skladu z nacionalnim Programom cepljenja in zaščite z zdravili za vse, ki potujejo v države, kjer se rumena mrzlica pojavlja;
- pri potovanju v državo, ki od vseh potnikov, ne glede na to, od kod prihajajo, zahteva dokazilo o opravljenem cepljenju;
- pri potovanju v državo, ki zahteva dokazilo o opravljenem cepljenju od vseh potnikov, ki prihajajo iz endemične države za rumeno mrzlico, tudi če so bili v endemični državi le v tranzitu za več kot 12 ur na mednarodnem letališču.
Seznam držav, za potovanje v katere je cepljenje proti rumeni mrzlici obvezno, ter podatke o preostalih cepljenjih in zaščiti z zdravili si lahko ogledate na interaktivnem zemljevidu.
Poleg tega je cepljenje proti rumeni mrzlici priporočljivo za tiste, ki potujejo na območja z nizkim tveganjem, a bodo dlje časa bivali v ruralnem okolju in bodo komarjem močno izpostavljeni.
Cepivo proti rumeni mrzlici je živo, oslabljeno cepivo, zato ni primerno za nosečnice in bolnike z okrnjeno imunostjo. Otrok, mlajših od 6 mesecev, ne moremo cepiti. Neželeni učinki po cepljenju so možni, vendar niso pogosti; redko se pojavijo kratkotrajni vročina, glavobol in bolečine v mišicah. Zaščitna protitelesa se razvijejo v 7 do 10 dneh po cepljenju in v telesu ostanejo vse življenje, zato dodatni odmerki cepiva niso potrebni. Cepljena oseba prejme mednarodno veljavno potrdilo o opravljenem cepljenju (»rumena knjižica«).
Pomemben ukrep je tudi zaščita pred piki. Omejimo zadrževanje na prostem, odstranimo ali pokrijemo mokre površine, uporabljamo sredstva in pripomočke za odganjanje insektov, z oblačili svetlih barv prekrijemo čim večji del telesa, uporabljamo repelent.