Raziskave na področju cepiv nenehno napredujejo, z opiranjem na nove tehnologije pa pomagajo zmanjševati breme številnih bolezni ali jih popolnoma odpraviti iz naših skupnosti.
Odkar je bilo leta 1796 razvito prvo cepivo, znanstveniki nenehno iščejo nove načine, kako s cepivi zaščititi ljudi pred nalezljivimi boleznimi. Čeprav je s cepljenjem sedaj mogoče v celoti preprečiti nekatere nevarne bolezni, še vedno obstajajo bolezni, zaradi katerih vsako leto umre na tisoče ljudi po celem svetu. Raziskave in razvoj novih cepiv so še vedno prednostna naloga na področju javnega zdravja, poleg zagotavljanja dostopa do obstoječih cepiv.
Trenutno poznamo šest cepilnih tehnologij (ali platform), ki jih raziskovalci uporabljajo za razvoj novih cepiv. Med najobetavnejšimi dosežki so cepiva na osnovi mRNK in DNK. Te tehnologije lahko privedejo tudi do novih dosežkov, ki presegajo področje nalezljivih bolezni, na primer do razvoja cepiv za preprečevanje ali zdravljenje nekaterih vrst raka.
Cepiva na osnovi mRNK
Tehnologija cepiv na osnovi sporočilne RNK (mRNK) se razvija in raziskuje že od 60. let prejšnjega stoletja. V prvih poskusih s cepivi na osnovi mRNK so proučevali, kako bi jih lahko uporabili pri preprečevanju ebole. Z nastopom pandemije covida-19 so se prizadevanja preusmerila na razvoj cepiv proti covidu-19. Prvo cepivo na osnovi mRNK, ki je bilo leta 2020 odobreno za uporabo v Evropi, je bilo cepivo proti covidu-19.
Tehnologija cepiv na osnovi mRNK je bila preizkušena tudi v kliničnih preskušanjih proti drugim nalezljivim boleznim, kot so gripa, respiratorni sincicijski virus (RSV) in zika virus.
Tehnologijo mRNK so od 70. let prejšnjega stoletja uporabljali za razvoj cepiv proti nekaterim oblikam raka, kot sta melanom in pljučni rak, ter celo za nove oblike zdravljenja raka. Ta tehnologija je omogočila preboj na področju preprečevanja ponovnih izbruhov agresivnih oblik raka po operaciji in učenja telesa, da napade nekatere vrste raka, še preden se ta lahko razvije.
Cepiva na osnovi DNK
Cepiva na osnovi DNK, znana tudi kot cepiva na osnovi plazmidne DNK, delujejo tako, da v naše telo vnesejo kratke sekvence DNK, ki vsebujejo navodila za proizvodnjo antigenov iz določenega virusa ali bakterij. Ko se cepivo injicira v telo, začnejo naše celice tvoriti antigene na osnovi sekvence DNK. Tako se naš imunski sistem nauči prepoznati bolezen in se ob ponovni izpostavitvi boriti proti njej.
Eden od koristnih vidikov teh cepiv je, da sprožijo veliko močnejši odziv imunskega sistema kot pri drugih vrstah cepiv. Cepiva na osnovi DNK so tudi bolj obstojna in jih je lažje proizvesti kot cepiva mRNK, saj jih ni treba hraniti pri zelo nizkih temperaturah, kar lahko močno izboljšala njihovo dostopnost.
Potencial cepiv na osnovi DNK je bil prvič odkrit v 80. letih prejšnjega stoletja. Cepiva na osnovi DNK so še vedno v fazi raziskav, saj v EU/EGP nobeno še ni bilo odobreno za uporabo pri ljudeh. Klinična preskušanja, v katerih raziskujejo njihovo varnost in učinkovitost proti številnim nalezljivim boleznim, potekajo po celem svetu. Cepiva na osnovi DNK so bila pri živalih prvič uporabljena leta 1993, nekatera od njih pa so bila odobrena za uporabo pri živalih v ZDA in EU/EGP. Prvo cepivo na osnovi DNK za uporabo pri ljudeh je odobrila Indija leta 2021 za zaščito pred covidom-19. Cepiva na osnovi DNK odpirajo številne možnosti, ki trenutno niso na voljo, vključno s cepivom proti virusu HIV in drugim boleznim.
Tako kot pri vseh cepivih in drugih zdravilih v Evropi bo treba dokazati, da so ta cepiva varna in učinkovita, preden bodo odobrena za uporabo pri ljudeh.
Nove oblike dajanja cepiva
Čeprav so cepiva varna, učinkovita in gospodarna, lahko že sam pogled na iglo vzbudi strah, zlasti pri otrocih. Trenutno poteka veliko raziskav o inovativnih načinih dajanja cepiv. Med možne poti dajanja cepiv spadajo:
Peroralna cepiva
Peroralna cepiva so že v uporabi in veljajo za zelo obetavna, saj so poceni, enostavna za uporabo in učinkovita. Peroralno cepivo proti otroški paralizi je bilo uvedeno v 60. letih prejšnjega stoletja in je še vedno v uporabi.
Vendar pa tovrstna cepiva niso brez pomanjkljivosti. Naš prebavni sistem je zanje negostoljuben, saj lahko želodčne kisline poškodujejo ali uničijo sestavine cepiva, kar preprečuje njihovo absorpcijo v črevesju.
Raziskovalci sedaj iščejo nove načine, kako zaščititi sestavine peroralnih cepiv in izboljšati njihovo absorpcijo z mikroskopskim zaščitnim ovojem okoli aktivne sestavine cepiva. S tem bi cepivo ohranilo svojo učinkovitost kljub neugodnemu okolju, s katerim se sreča v prebavnem sistemu.
Cepiva v obliki pršila za nos imajo to prednost, da ne zahtevajo posebnega usposabljanja uporabnikov, kar pomeni, da se lahko z njimi ljudje hitro in enostavno cepijo tudi sami. Nosna sluznica je prepredena s krvnimi žilami, kar cepivu omogoča zelo hiter vstop v telo. Cepiva v obliki nosnega pršila lahko spodbudijo lokalni imunski odziv na nosni sluznici, kar je lahko koristno, saj številni povzročitelji okužb v telo vstopajo prav skozi nos.
V EU/EGP so cepiva v obliki pršila za nos že bila odobrena proti gripi pri otrocih, sedaj pa jih aktivno raziskujejo tudi za druge respiratorne viruse, kot je covid-19.
Skozi kožo
Raziskovalci proučujejo tudi načine za neboleč vnos cepiv skozi kožo s pomočjo visokotlačnih curkov zraka ali ultrazvočnih valov, ki omogočajo vnos cepiva v tekoči obliki v telo. Obe možnosti sta se izkazali za obetavni, saj je podkožno tkivo idealno mesto za interakcijo številnih cepiv z imunskim sistemom. Vendar številni izzivi ostajajo, saj se ljudje razlikujemo po debelini kože. Poleg tega so te metode vnosa cepiva v telo cenovno dražje v primerjavi s cepivi v obliki injekcij ali pršil za nos.
Mikroigle
Ta tehnologija je sestavljena iz več deset ali stotin majhnih iglic, ki so tako kratke, da ob predrtju kože ne povzročajo nobenih bolečin. Obliž z drobnimi iglicami, ki vsebujejo cepivo, se nanese na kožo, kar cepivu omogoči, da skozi kožo vstopi v telo. Čeprav ta način dajanja cepiva ne izključuje uporabe igel, je njegova prednost v tem, da odpravlja strah pred pogledom na dolgo iglo in bolečino, ki je povezan z injekcijami. Nekatere študije so pokazale tudi, da bi se lahko s to tehnologijo povečala tudi učinkovitost cepiv.
Elektroporacija
Eden od možnih načinov dajanja cepiva namesto injiciranja z injekcijsko iglo je elektroporacija. Pri tej metodi se cepivo vnese v telo z nizkonapetostnim električnim tokom, pri čemer električni tok za trenutek „odpre“ celice za cepivo.