Davica je huda nalezljiva bolezen, ki jo povzroči bakterija Corynebacterium diphteriae z izločanjem toksina, ki lahko prizadene različne organe. Okužba lahko lokalno prizadene žrelo, dihalne poti ali kožo. V hujših primerih lahko bolezen povzroči zadušitev, poškodbe srca, živčnega sistema in celo smrt. Izvor okužbe je bolnik ali klicenosec, ki nosi toksigene (ima sposobnosti proizvajanja toksina) seve bakterije v nosno-žrelnem prostoru ali na koži. Bolezen se širi kapljično, torej se prenaša s kašljem, kihanjem in govorjenjem, lahko pa tudi posredno prek predmetov in hrane. Edino zanesljivo zaščito pred davico predstavlja cepljenje, ki je za otroke v Sloveniji obvezno.

Znaki so enaki pri vseh starostnih skupinah, je pa njihova izrazitost odvisna od mesta okužbe, odpornosti okužene osebe, toksigenosti bakterije in morebitnega razsoja toksina v kri.

Od okužbe do pojava bolezni mine od 1 do 6 dni. Lahko poteka blago ali celo brez znakov okužbe, lahko pa poteka tudi hitro in se konča s smrtjo. Klinično se pojavlja v dveh oblikah: 

• kot lokalna davica, ki je posledica okužbe zgornjih dihal ali kože, 
• in kot davica, ki je posledica razsoja toksina v kri in oddaljene organe. 

Bolezen se običajno začne z vnetjem sluznice nosu in žrela ali kože, bolnik dobi vročino, lahko mu je slabo in bruha, trese ga mrzlica in ima glavobol. Običajno se na sluznici nosu in žrela razvijejo belkaste obloge (psevdomembrane), ki se debelijo in širijo ter hitro povzročijo težave tudi pri dihanju. Bolnik postane hripav, postopoma izgubi glas ter začne lajajoče kašljati in sikati. 

Možni zapleti so povezani:

• z belkastimi oblogami, ki se s sluznice nosu in žrela lahko razširijo v sapnik in sapnice; če zaprejo dihalne, lahko povzročijo zadušitev;
• s strupom bakterije, ki – razsejan po telesu – lahko poškoduje srce, ledvice in živčni sistem ter pri težjem poteku bolezni lahko povzroči smrt.

Kot pri vseh drugih cepljenjih, se lahko tudi po cepljenju proti davici pojavijo neželeni učinki, ki pa so običajno blagi in prehodni. Najpogostejši so:

• bolečina, rdečina in oteklina na mestu cepljenja,
• slabost, bruhanje, driska
• zvišana telesna temperatura (38 stopinj Celzija in več),
• glavobol in splošno slabo počutje,
• bolečine v mišicah.

Proti davici se ne smejo cepiti tisti, ki so:

• kdaj imeli hudo alergično reakcijo na sestavine cepiva ali vemo, da so alergični na katero od sestavin cepiva;
• po predhodnem odmerku istega cepiva imeli resen neželen učinek;
• imeli težave z živčevjem ali okvaro možganov (encefalopatijo) v prvih 7 dneh po prejetju predhodnega odmerka mešanega cepiva, ki vsebuje komponento proti oslovskemu kašlju. Program cepljenja proti davici se lahko izpelje do konca s cepivom, ki ne vsebuje komponente proti oslovskemu kašlju.

Cepljenje proti davici je treba odložiti do ozdravitve pri tistih, ki imajo hujšo okužbo s telesno temperaturo, višjo od 38 stopinj Celzija.

Da, cepivo proti davici je varno (vse različice vsebujejo davični inaktiviran toksoid) in učinkovito. Ker odpornost proti bolezni po cepljenju postopoma upada, je priporočljivo po 10 letih cepljenje obnavljati.

Za odrasle je cepljenje s trivalentnim cepivom, ki ščiti proti davici, oslovskemu kašlju in tetanusu, samoplačniško. Medtem pa je cepljenje z dvovalentnim cepivom, ki ščiti proti davici in tetanusu brezplačno, ker ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje.

Zdravljenje bolezni poteka z antibiotiki, ki jih je treba jemati vsaj 14 dni. V hujših primerih je potrebno uporabiti tudi antitoksin. Bolnik mora biti ves čas zdravljenja v osami (dokler zdravniki s preiskavami ne potrdijo, da v žrelu ni več prisotne bakterije). Zdravljenje ni nujno uspešno in bolnik lahko kljub temu umre.

Oslovski kašelj je zelo nalezljiva bolezen dihal, ki jo povzroča bakterija Bordetella pertussis. Prenaša se z okuženimi kapljicami sline in sluzi pri kašljanju in kihanju, pa tudi prek okuženih predmetov. Bolnik je najbolj kužen ob pojavu prvih simptomov, kužnost nato traja še 21 dni. Znaki bolezni so sprva blagi, podobni prehladu, lahko pa se stopnjujejo v utrudljive napade kašlja, ki se končajo z globokim vdihom, podobnim oslovemu riganju.

Prebolelost oslovskega kašlja ne zagotavlja doživljenjske imunosti, zato se lahko bolezen ponovi.

Simptomi bolezni so praviloma enaki pri vseh okuženih. Bolezen se začne od 7 do 10 dni po okužbi in sprva poteka podobno kot prehlad, torej z izcedkom iz nosu in oči, rahlo povišano telesno temperaturo in občasnim blagim kašljem. Kašelj se z napredovanjem bolezni lahko stopnjuje v hude napade, med katerimi bolnik ne more prenehati kašljati, zaradi česar mu začne primanjkovati kisika. Epizodam kašlja sledi nenaden globok vdih, ki je slišati kot oslovsko riganje. Napadi kašlja, ki trajajo od 4 do 8 tednov, lahko pa tudi dlje, pogosto izzovejo bruhanje in bolnika zelo izčrpajo.

Značilne epizode kašlja se sicer bolj pogosto pojavijo pri mlajših otrocih in še bolj dojenčkih, a zapleti so možni tudi pri odraslih, zlasti starejših. Zaradi oslabljenega imunskega sistema in morebitnih pridruženih zdravstvenih težav so ti posamezniki lahko bolj dovzetni za zaplete.

Možni zapleti so:

• pljučnica,
• krvavitve v predel oči, kože in možganov zaradi napadov kašlja,
• sesedanje pljuč (pnevmotoraks), 
• krajša obdobja prenehanja dihanja in izguba zavesti,
• poškodbe reber in pljuč,
• trebušna kila,
• težave s srcem,
• prolaps danke (izpad črevesja).

Najučinkovitejši način preprečevanja oslovskega kašlja je cepljenje, ki je v Sloveniji za otroke obvezno. Zaradi izjemne nalezljivosti in možnih usodnih posledic bolezni je pomembno, da je cepljena večina prebivalcev. S tem se zmanjša možnost za okužbo, zlasti pri najranljivejših – dojenčkih, ki pred dopolnjenimi tremi meseci starosti še ne morejo biti cepljeni, ter pri posameznikih, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo prejeti cepiva. Čeprav ste bili proti oslovskemu kašlju cepljeni ali ste bolezen že preboleli, se priporoča obnovitveni odmerek v odrasli dobi.

Zamudniki do 26. leta starosti, ki v predšolski dobi še niso bili cepljeni proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju ali nimajo dokumentacije o cepljenju, se cepijo s tremi odmerki:

• prvi odmerek s kombiniranim cepivom proti davici in tetanusu,
• drugi odmerek mesec dni po prvem s kombiniranim cepivom proti davici in tetanusu,
• in tretji odmerek šest mesecev po prvem s kombiniranim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju.

Cepljenje proti oslovskemu kašlju za zamudnike do dopolnjenega 26. leta starosti krije obvezno zdravstveno zavarovanje.

Nosečnice lahko s cepljenjem proti oslovskemu kašlju zaščitijo svojega novorojenčka. Dojenčkov namreč do dopolnjenega tretjega meseca starosti še ne moremo cepiti, lahko pa zaščito zagotovi mati – in sicer tako, da prejme brezplačen odmerek cepiva med nosečnostjo. Najboljši čas za cepljenje je čim prej po 24. tednu nosečnosti. Cepljenje proti oslovskemu kašlju je priporočljivo v vsaki nosečnosti. Namen cepljenja ni zaščita matere, temveč zaščita novorojenčka, saj se po cepljenju pri materi tvorijo protitelesa, ki se prenesejo na plod preko posteljice. Tako je otrok v prvih mesecih življenja, ko sam še ne more biti cepljen, začasno zaščiten pred okužbo.

Cepljenje proti oslovskemu kašlju je priporočljivo za odrasle, ki:

• še niso bili cepljeni ali
• so bili cepljeni nepopolno ali
• o cepljenju nimajo ustrezne dokumentacije ali
• po cepljenju proti oslovskemu kašlju v otroštvu še nikoli niso prejeli obnovitvenega odmerka, ki ga je priporočljivo prejeti vsaj enkrat v odrasli dobi.

Posameznik bo prejel kombinirano cepivo, ki ščiti tudi proti davici in tetanusu. Za zaščito proti oslovskemu kašlju v odrasli dobi sicer potrebujemo samo en obnovitveni odmerek.

Za zaščito pred okužbo je pomembna tudi dosledna skrb za higieno – zlasti izogibanje kapljičnemu prenosu preko sline in sluzi. Prav tako je ključno, da oboleli ostanejo doma do zaključka antibiotičnega zdravljenja, saj so do takrat še kužni in lahko širijo bolezen.

Proti oslovskemu kašlju je treba cepiti tudi:

• zdravstvene delavce, ki delajo na neonatalnih, infektoloških in pediatričnih oddelkih z najbolj ogroženimi skupinami (novorojenčki, nedonošenčki, dojenčki), kar določa izjava o varnosti z oceno tveganja njihovega delovnega mesta – plačnik je delodajalec,
• na podlagi zdravstvenih (ljudi po presaditvi krvotvornih matičnih celic) ali epidemioloških razlogov (ljudi, ki so bili v stiku z bolnikom) – cepljenje krije zdravstveno zavarovanje.

Cepljenje se opravi s kombiniranim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju. Pri zdravstvenih delavcih se cepljenje obnavlja na deset let.

Kot pri vsakem cepivu se tudi pri tem lahko pojavijo neželeni učinki, ki pa so praviloma blagi in prehodni. Najpogostejši neželeni učinki so:

• bolečina, rdečina in oteklina na mestu cepljenja,
• izguba apetita, slabost, bruhanje,
• zvišana telesna temperatura (38 stopinj Celzija in več),
• glavobol in splošno slabo počutje,
• bolečine v mišicah.

Da, povsem varno je, saj gre za mrtvo cepivo, ki ne more povzročiti oslovskega kašlja in ne vpliva na potek nosečnosti.

Proti oslovskemu kašlju se ne smejo cepiti tisti, ki so:

• kdaj imeli hudo alergično reakcijo na sestavine cepiva ali vemo, da so alergični na katero od sestavin;
• po predhodnem odmerku istega cepiva imeli resen neželen učinek;
• imeli težave z živčevjem ali okvaro možganov (encefalopatijo) v prvih 7 dneh po prejetju predhodnega odmerka mešanega cepiva, ki vsebuje komponento proti oslovskemu kašlju;

Cepljenje proti oslovskemu kašlju je treba odložiti tudi pri tistih, ki imajo hujšo okužbo z zvišano telesno temperaturo nad 38 stopinj Celzija.

Zdravimo ga z antibiotikom, ki zmanjša tako intenzivnost bolezni kot možnost prenosa bakterije na druge. Pri zdravljenju je pomembno tudi zadostno uživanje tekočine. Pomembni so še počitek, sredstva za pomiritev kašlja in opustitev kajenja.

Tetanus ali mrtvični krč je bolezen, za katero so značilni mišični krči celega telesa, ki so zelo boleči. Povzroča ga nevrotoksin oziroma strup bakterije Clostridium tetani, katerega spore so zaradi živalskih iztrebkov lahko prisotne tudi v zemlji. Okužba se praviloma zgodi prek (globlje vbodne) rane, v katero zaidejo spore (npr. stopimo na žebelj, se porežemo…), lahko pa se okužimo tudi prek ureznin, žuljev, opeklin ali celo komaj opaznih ranic. Vzrok okužbe je lahko tudi uporaba materialov, ki niso sterilni, denimo pri »piercingu« ali vbrizgavanju drog. Tetanus se ne prenaša s človeka na človeka, zato okužba ni nalezljiva. Zboli lahko vsakdo, imunska zaščita pa se ne razvije niti po preboleli bolezni.

Prvi simptomi tetanusa se po navadi pojavijo od pet do deset dni po okužbi. V polovici primerov gre najprej za otrdelost in krče v žvekalnih mišicah, nato sledijo otrdelost vratu, težave pri požiranju, krč glasilk in mišic sapnika, generalizirani krči po celem telesu, močno okrepljeni refleksi, potenje in povišana telesna temperatura. Zaradi togosti obraznih mišic je bolnik videti, kot bi se smejal, in ima visoko dvignjene obrvi. Togost in krči postopoma zajamejo vse telo, ki se zato močno usloči, Bolnik ne more odvajati urina in blata ter ima lahko motnje govora ali celo onemogočeno govorjenje. Dihanje je oteženo, lahko pride do pomanjkanja kisika ali celo zadušitve. Ker tetanus ne prizadene zaznavnega dela živčevja, je bolnik ves čas pri polni zavesti.

Najpogostejši zaplet je zadušitev, saj bolniku zaradi oteženega dihanja primanjkuje kisika. 

Najučinkovitejša zaščita je cepljenje. Priporočljivo je za odrasle, ki:

• sploh še niso bili cepljeni proti tetanusu ali
• so bili cepljeni nepopolno ali
• o cepljenju nimajo ustrezne dokumentacije ali
• so popolno cepljenje oziroma zadnji obnovitveni odmerek prejeli pred več kot desetimi leti.

Obnovitveno cepljenje je še zlasti priporočljivo za popotnike, pri katerih obstaja tveganje za poškodbe, denimo pri alpinizmu ali trekingu.

Cepljenje proti tetanusu pa je obvezno za tiste, ki so pri delu lahko izpostavljeni bakteriji tetanusa – npr. kmetje, vrtnarji, terenski delavci, komunalni delavci in vojaki, kar določa izjava o varnosti z oceno tveganja njihovega delovnega mesta. Plačnik cepljenja je v tem primeru delodajalec. 

Potek cepljenja proti tetanusu pri odraslih:

• Osnovno cepljenje pri odraslih, ki sploh še niso bili cepljeni, se izvede z dvema odmerkoma kombiniranega cepiva proti davici in tetanusu (brezplačno) ter enim odmerkom kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (samoplačniško v primeru, če je oseba že dopolnila 26 let). Osebe, ki so že dopolnile 26. let lahko osnovno cepljenje opravijo s 3 odmerki kombiniranega cepiva proti davici in tetanusu.
• Obnovitveno cepljenje se izvede vsakih deset let oz. ob poškodbi z enim odmerkom kombiniranega cepiva proti davici in tetanusu (brezplačno). Vsaj enkrat v odrasli dobi je priporočljivo, da se obnovitveno cepljenje opravi s 3-valentnim mešanim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (samoplačniško).

Kot pri vseh drugih cepljenjih se lahko tudi po cepljenju proti tetanusu pojavijo neželeni učinki, ki pa so običajno blagi in prehodni.

Najpogostejši so:

• bolečina, rdečina in oteklina na mestu cepljenja,
• izguba apetita, slabost, bruhanje,
• zvišana telesna temperatura (38 stopinj Celzija in več),
• glavobol in splošno slabo počutje,
• okorelost, bolečine v mišicah in sklepih.

Cepivo proti tetanusu je varno in izjemno učinkovito, saj telesu pomaga ustvariti lastno zaščito, torej protitelesa. Vsa cepiva proti tetanusu vsebujejo tetanusni toksoid, to je deaktiviran toksin, zato cepivo proti tetanusu ne more povzročiti bolezni.

Proti tetanusu se ne smejo cepiti tisti, ki so:

• kdaj imeli hudo alergično reakcijo na sestavine cepiva ali zanje vemo, da so alergični na katero od sestavin cepiva;
• po predhodnem odmerku istega cepiva imeli resen neželen učinek;
• imeli težave z živčevjem ali okvaro možganov (encefalopatijo) v prvih 7 dneh po prejetju predhodnega odmerka mešanega cepiva, ki vsebuje komponento proti oslovskemu kašlju. Program cepljenja proti tetanusu se lahko izpelje do konca s cepivom, ki ne vsebuje komponente proti oslovskemu kašlju;

Previdnost je potrebna, če je oseba v šestih tednih po predhodnem odmerku cepiva, ki vsebuje tetanusni toksoid, imela Guillain-Barréjev sindrom ali izrazito otekanje in bolečino na mestu cepljenja. Cepljenje proti tetanusu je treba do ozdravitve odložiti pri tistih, ki imajo hujšo okužbo z zvišano telesno temperaturo nad 38 stopinj Celzija.

Tetanus v vsakem primeru predstavlja nujno stanje, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici, kjer lahko izvajajo nenehen nadzor nad bolnikom. Pomembno je hitro ukrepanje, še posebej, če proti tetanusu niste bili cepljeni ali je minilo že več kot deset let, odkar ste prejeli zadnji (obnovitveni) odmerek cepiva. Ob poškodbi, ki bi lahko predstavljala tveganje za okužbo s tetanusom, je priporočljivo čim prej poiskati zdravniško pomoč. Postopek zaščite je odvisen od tega, ali ste že bili cepljeni proti tetanusu, koliko odmerkov ste že prejeli in kdaj ste prejeli zadnjega. 

Glede na cepilni status se zaščita pred tetanusom zagotovi z ustreznim številom odmerkov cepiva, po potrebi pa tudi z dodatkom humanega protitetanusnega imunoglobulina, ki nevtralizira toksin bakterije Clostridium tetani. Humani imunoglobulin prejmejo samo tisti, ki imajo večjo rano in so prejeli manj kot tri odmerke cepiva proti tetanusu oziroma je njihov cepilni status neznan.

Če se okužba s tetanusom že razvije, sledi zahtevno zdravljenje, ki je v približno petini primerov neuspešno, saj toliko obolelih kljub zdravljenju umre. Zato sta tako osnovno cepljenje kot tudi redno prejemanje obnovitvenih odmerkov proti tetanusu izjemnega pomena za dolgotrajno zaščito pred boleznijo.